Besede Eli Miklavčič:

Nikdar se nisem imela za umetnico in tudi danes mi je ta beseda prevelika – sem slikarka, poezija pa je le delček tistega, kar se ne da drugače ujeti. Od malega sem imela rada barve, vendar to imajo vsi otroci radi. Bolj izrazito sem začutila v sebi željo po slikarstvu konec srednje šole, ko se je bilo potrebno odločiti za študij. Vendar sem bila preveč negotova in se nisem čutila dovolj dobro, da bi se sploh preizkusila. Tako so leta minila, končala sem študij geodezije, ki je bil daleč stran od vsega umetniškega. Potem pa me je življenje izzvalo in začelo se je iskanje odgovorov na vprašanja, ki so vrtala globlje v notranje svetove. Tako so se stare želje in sanje ponovno rodile, vendar tokrat me pogum ni zatajil. Danes sem diplomantka Šole za risanje in slikanje – Arthouse ter z vero stopam naprej po slikarski poti. Poezija pa je bila na podoben način vseskozi prisotna: šele ko sem zajadrala na bolj globoke vode, kjer se je težko sprenevedati, so verzi dobili moč, ki me je gnala naprej. Mnogokrat prav pesem nadomesti skico; na slikah pa skoraj vedno uporabim poezijo kot kolaž.